AMZS MOTOREVIJA, Dunajska 128, SI-1000 Ljubljana | AMZS

(Pre)obrat

Število mrtvih v prometnih nesrečah na slovenskih cestah se je vrsto let zmanjševalo in že skoraj smo ujeli evropsko povprečje. A v letošnjem letu je prišlo do preobrata: do sredine avgusta so slovenske ceste zahtevale 16 življenj več kot v enakem lanskem obdobju. Vsekakor preveč. Če bi se zgodila nesreča, v kateri bi umrli ljudje v dveh kombijih, bi bila to prava tragedija. In prav to se je pravzaprav zgodilo letos na slovenskih cestah – če pač pristanemo, da v cestnem prometu ne gre brez žrtev in da se s toliko žrtev, kot je evropsko povprečje, sprijaznimo, čeprav ni sprejemljivo.

Uradna statistika vzrokov prometnih nesreč ostaja enaka kot že vrsto let: prevelika hitrost, napačna smer vožnje, izsiljevanje prednosti… Še vedno za (skoraj) vse nesreče okrivimo voznike in druge udeležence v prometu, skoraj nikoli avtomobilov in drugih prevoznih sredstev, prav tako ne infrastrukture, torej cest, križišč, krožišč, predorov, prometne signalizacije…

Takšnemu razumevanju vzrokov prometnih nesreč sledi tudi ukrepanje: poziv voznikom, naj vozijo strpno, uvidevno, naj upoštevajo prometne predpise… Vsekakor vozniki takšna opozorila potrebujejo, ker (pre)številni vožnjo vzamejo kot čas na cesti, ki ga je treba izrabiti za razne opravke – vključno s telefoniranjem, pisanjem kratkih sporočil, brskanjem po medmrežju in socialnih omrežjih, pa še s čim. Tako je vožnja le še obrobna dejavnost, misli so povsem drugje. To je znova pokazal tudi preskus zbranosti in reagiranja voznikov, ki so se med vožnjo ukvarjali z različnimi dejanji – o tem podrobneje pišemo na 14. strani.

A vedno in vselej za vse kriviti zgolj voznike in druge udeležence v prometu, je neprimerno. Številni primeri kažejo, da lahko z izboljšanjem infrastrukture odpravimo vzroke za marsikatero kritično situacijo in tudi nesrečo. V Motoreviji smo opozorili na pomanjkljivosti na naših cestah – nima jih smisla naštevati, a so naši predlogi (pre)malokrat pripeljali do izboljšanja, vse prevečkrat pa ostanejo neizpolnjeni zaradi izgovora na birokratske ovire ali pomanjkanje denarja, pa čeprav bi že z majhnimi sredstvi lahko pripomogli k večji varnosti. Upam, da ne bo tako tudi s tokratnim predlogom na 12. strani Motorevije o reševalnem pasu na slovenskih cestah, ko se tudi za ceno hitrega reševanja povsem nepotrebno togo držimo birokratskih ovir, da pri vzpostavljanju reševalnega pasu ni dovoljena uporaba odstavnega pasu. Če lahko spreminjamo številne druge predpise po hitrem postopku, bi nedvomno lahko na tak način odpravili tudi takšne anomalije.

Ena od velikih težav je tudi priznanje napak: te se dogajajo vsem, tudi načrtovalcem cestne infrastrukture, pripravljavcem in sprejemalcem predpisov, nadzornikom, pa seveda tudi voznikom in drugim udeležencem v prometu. A najhuje je, če teh napak ne želijo priznati in v razpršeni odgovornosti iščejo alibi za svoje napake, te pa ostanejo nepopravljene.

Začenja se novo šolsko leto. Upamo le lahko, da bo vsaj varnost otrok na poti v šolo in iz nje ostala tako dobra kot v zadnjih letih.

France Kmetič, odgovorni urednik




Značke

uvodnik

Komentarji

Dodaj komentar:
Dodaj